25Nov
2016

Spet te domače naloge

Prvi mesec pouka je minil in otroci so se že navadili na šolski vsakdan. In starši tudi. Vse prevečkrat pa šolske obveznosti predstavljajo stres in povzročajo tesnobo tako otrokom kot tudi staršem. Zdi se, da dandanes marsikateremu staršu ni jasno, da je šola otrokova odgovornost in ne starševa.

V preveliki želji, da bi otroka obvarovali pred neuspehom, veliko sodobnih staršev naredi vse, da bi bil otrok vedno le uspešen. In tako sedijo z njim za mizo, s čimer ni nič narobe, če bi starš za mizo bral svojo knjigo in reševal križanke. Potem bi bil to smiseln nadzor. Da otrok ve, da je čas za domačo nalogo, da vadi matematične operacije, branje in pisanje, skratka , da vadi različne spretnosti in trenira spomin, ko se mora naučiti kakšno deklamacijo. In starš je tam, da mu prijazno pokima in ga spodbudi: »vem, da zmoreš, dobro ti gre, zaupam ti, da boš zmogel sam«. In ko se zatakne, ga usmeri in spodbuja, da vztraja in če ne gre, ga spodbudi, da ponavlja. In prav v tem je smisel domačih nalog – da otrok ponavlja. Kajti le s ponavljanjem se zares nekaj novega naučimo in utrdimo.

Odgovornost nas staršev je torej, da otroka naučimo odgovornosti in da postane samostojen. Domača naloga je odgovornost otroka. In kako naj se otrok nauči biti odgovoren, če mu starš reši nalogo, napiše govorno vajo, naredi plakat ali PowerPoint predstavitev. Edino, kar se otrok nauči je, da mu ni treba, če noče. Kajti otrok nas še predobro pozna in natančno ve, kako mora milo pogledati, pojamrati, morda celo zahlipati v smislu, kako težko je. Kdaj pa je bilo usvajanje novih spretnosti, veščin in znanj preprosto. Učenje je napor. Če želimo nekaj znati, se moramo potruditi. Za to potrebujemo motivacijo. A kako naj bo otrok motiviran, če ga starš že v prvi triadi oropa za občutek uspeha, ker je namesto njega opravil neko šolsko obveznost. Ne verjamem, da čutijo starši posebno zadovoljstvo, ko otroku izdelajo plakat. Nisem še slišala starša, ki bi se v službi hvalil, kako lep plakat mu (staršu!) je uspelo narediti za ta ali oni šolski predmet. Verjetno so starši zadovoljni, ker je njihov otrok prenehal hlipati in je spet ves čil, zdrav in vesel. Trebuščki so nehali boleti, solzice so se posušile,… Pa ni in tudi ne bo. Ker otroka dobesedno oropamo priložnosti, da naredi nekaj sam. In ko no otroku uspelo, bo doživel resnično zadovoljstvo in ponosen bo na opravljeno delo. In takrat raste samozavest. Le takrat, ko mu dovolimo da doživi SVOJ uspeh.

Tudi neuspeh krepi

Neuspeh in napake so nujne za učenje. Saj vsi vemo, da se največ naučimo iz napak. A kako naj se otrok uči iz svojih napak, če je vse popolno narejeno – od starša. In tako zopet oropamo otroka priložnosti, da bi se učil iz svojih napak. Napake in neuspehi so idealen material za opravljene starševske naloge. Takrat se pokaže, iz kakšnega testa smo. Neuspehi naj bi nas še bolj povezali, ne pa razdvajali v nenehnim pridigah in moraliziranju.

In potem so tu še ocene. Strah in trepet nekaterih staršev. Nočna mora za samopodobo starša, ker vrednoti svojo starševsko vrednost preko otrokovih ocen. Kako huda zabloda. Ne morejo biti vsi otroci odličnjaki, to čivkajo že vrabci na strehi. Otrok ne more obvladati vsakega šolskega predmeta enako dobro. Pa ne le zaradi različnih nadarjenosti, že zaradi različnih interesov. Meni osebno je delala preglavice matematika. Nisem in nisem razumela. So bili zato moji starši neuspešni? Seveda ne! Pravijo da sem zrasla v »fejst« punco, a še danes ne maram številk. So zato moji starši slabi starši, ker me niso zmogli motivirati za matematiko? Ne, niso. Me pač ni zanimala in zato nisem ne boljši ne slabši človek od nekoga, ki si z matematiko služi kruh.

Dovolimo torej otrokom, da imajo nekatere predmete rajši kot druge, ker je to popolnoma normalno. Opazujmo otroka in ga spodbujajmo da bo razvil svoje talente. Poudarjamo njegove prednosti in ne obešajmo se le na pomanjkljivosti. Sicer bo otroku postala šola osebna grožnja in jo bo zasovražil. Hudo je namreč, ko se po nekaterih slovenskih domovih cele popoldneve prerekajo zaradi slabih ocen. Slaba ocena ne pove nič o osebnosti otroka. Pove le, da otrok v tistem trenutku tiste snovi pač ni dovolj obvladal. In če se mirno pogovorimo z njim, bo kaj hitro priznal, zakaj je dobil negativno oceno. Moja izkušnja iz razreda je, da so otroci zelo iskreni in pošteni in povedo po pravici da so se pač premalo učili. A to povedo le, ko se počutijo varne. Da ne sledi plaz pridig in moraliziranja. Ali še huje, pretirane kazni. Kazen je tako ali tako že dobil – slabo oceno. In verjemite, da ga ni učenca, ki bi mu bilo vseeno. Seveda tega navzven ne bodo pokazali, ker se ovijejo v tančico obrambnih mehanizmov, kot je na primer brezbrižnost. A v sebi jim ni vseeno.

To vem iz prakse, v dveh desetletjih poučevanja sem vedno videla ponosne in nasmejane obraze taistih prej tako brezbrižnih dijakov, ki so oceno popravili. Ni bilo več sledi o brezbrižnosti. Zato dovolimo otrokom, da doživijo tudi neuspeh, ki boli. Ne prikrajšajmo jih za to izkušnjo. Le tako se bodo lahko nekaj naučili o življenju, in sicer da od nič ni nič. Če se ne učim, ne znam. Če ne znam, dobim negativno oceno .Če ne izdelam razreda, ne napredujem v višji razred. In ko tak otrok odraste: če ne bo delal, ne bo denarja za preživetje. Razen če mu bodo taisti prej omenjeni starši vedno dajali potuho v smislu, kaj pa naj naredim, ko pa revež nima službe. Službe res ne, a dela je na vsakem vogalu dovolj, če ga le želimo videti.

Janja Dermastja,
janjad

univ.dipl.pedagoginja,
prof.nemškega jezika,
certificiran in licenciran NLP praktik,
praktik hipnoze in coach
je ustanoviteljica centra Modra ura za kakovostno življenje
Spletna stran: www.modraura.si
info@modraura.si